Divje živali

IZPUST NEAVTOHTONIH VRST

Ne samo, da krznarska industrija jemlje živali iz njihovega naravnega okolja, da zalaga krznarske farme, temveč tudi vnaša neavtohtone vrste v okolja, kamor ne spadajo. Rakuni v Nemčiji, minki na Islandiji, nutrije v ZDA, oposumi na Novi Zelandiji je le nekaj primerov vrst, ki so se kot posledica trgovine s krznom udomačile na območjih, kjer jih ne bi smelo biti. Krznarske farme so te živali uvažale in jih nato izpuščale, ko so se pogoji na trgu poslabšali. V drugih primerih so živali pobegnile ob naravnih nesrečah. Te živali so nato obtožene pustošenja okolice, vendar pa ni njihova krivda, da so se znašle tam. V okolje so jih vnesli lastniki krznarskih farm.

Vnos tuje vrste ima velik vpliv na ekosistem in biotsko raznovrstnost. Grožnja
nastane, ko obstoječe vrste nimajo razvitih obrambnih mehanizmov, da bi se
obvarovale pred posledicami, ki jih prinaša prisotnost in aktivnost nove vrste.
Zaradi plenjenja, paše, nabiranja hrane, kopanja rovov, hibridizacije, motenj v
reprodukciji, tekme za prostor ali virov in prenosa bolezni lahko vrste oslabijo
in celo izumrejo.

Mednarodna zveza za ohranjanje narave, IUCN (the International Union for
the Conservation of Nature), priznava, da so tuje vrste ena največjih groženj
avtohtoni biotski raznovrstnosti. Pravi: “Vplivi tujih invazivnih vrst so ogromni,
zahrbtni in navadno nepopravljivi. Na globalni ravni so za avtohtone vrste in
ekosisteme lahko tako škodljivi kot izguba in degradacija habitatov.” (IUCN
Guidelines For The Prevention Of Biodiversity Loss Caused By Alien Invasive
Species, 2000 / Smernice za preprečevanje izgube biotske raznovrstnosti, ki
jo povzročajo invazivne tuje vrste, 2000).

Ocenjuje se, da so posledice vključitve tujih vrst glavna grožnja biotski
raznovrstnosti, takoj za izgubo habitata (World Resources Institute 1998). V
primerih, ko je vzrok za izumrtje vrste mogoče opredeliti, so tuje vrste na vrhu
seznama. Neavtohtone vrste na tak ali drugačen način ogrožajo skoraj 20
odstotkov vrst vretenčarjev na svetu, katerim grozi izumrtje (McNeely 2000).

Tuje vrste so v nov ekosistem včasih vključene nenamerno ali pomotoma,
medtem ko nekateri to počno namerno, zaradi dobička. Trgovina s krznom
počne oboje.

Glavni primeri so severnoameriški mink (Mustela vison), posum (Trichosurus
vulpecula), nutrija (Myocastor coypus), pižmovka (Ondatra zibethicus), rakun
(Procyon lotor) in rakunasti pes (Nyctereutes procyonoides); vse te vrste
so “generalisti”, ki lahko izkoriščajo široko paleto virov.

Vsi so bili vnešeni namenoma (ali včasih nehote) v korist trgovine s krznom in
vsi dramatično in škodljivo vplivajo na avtohtone vrste in širši ekosistem.

Posledice vnosa teh vrst so dramatične, tako gospodarsko kot ekološko, in
resno vplivajo na biotsko raznovrstnost. Dvoje teh vrst, posumi in nutrije, so
na seznamu IUCN 100 najhujših vsiljivcev na svetu.

Severnoameriške minke krznarska industrija na veliko vnaša v divjino.

Posledice plenjenja minkov so daljnosežne. Najbolj so ogrožene vodne
ptice, upadanje števila ptic pa sumijo ali beležijo na celotnem območju vnosa
minkov.

V Združenem Kraljestvu opažajo, da je vnos minkov zelo prizadel velike
voluharje (Arvicola terrestris). Izginjanje velikega voluharja je med vsemi
britanskimi divjimi sesalci bilo eno najhitrejših in najresnejših v 20. stoletju.

Konkurentni severnoameriški minki prav tako igrajo pomembno vlogo pri
katastrofalnem upadu števila evropskih minkov (Mustela lutreola), ki so sedaj
v nevarnosti izumrtja.

Neavtohtoni posumi (Trichosurus vulpecula) so v Novi Zelandiji bili namerno
na veliko izpuščeni na prostost za zagotovitev vira kožuhov za krznarsko
industrijo. To je v novozelandskem ekosistemu povzročilo obsežno škodo.
Posumi so se močno razmnožili in sedaj zasedajo ves razpoložljiv habitat
v večji gostoti kot v izvorni Avstraliji. Hranijo se le z nekaj vrstami, njihovo
brskanje pa lahko pripelje do propada celotnih krošenj ter posledično
lokalnega izumrtja nekaterih vrst.

Posumi lahko z domorodnimi vrstami tekmujejo tudi za prostor ali hrano, kar
povzroča upad vrst kot je na primer nvozelandski kokako (Callaeascinerea
wilsoni). Mnoge vrste, kot na primer kivi (Aperydiformes spp.), so tudi občutile
vpliv tujih posumov. Le-ti pa prav tako prežijo na avtohtone ptice, polže in
žuželke. Uporaba strupov in pasti za omejevanje populacije posumov pa ni
okrutna le do njih, temveč mori tudi številne avtohtone vrste.

Kjer so poselili južnoameriške nutrije (Myocastor coypus), so le-te povzročile
veliko škodo na mokriščih skozi proces, znan kot “izjedanje”, in kopanje. V
obalni Louisiani, ZDA, dejavnost nutrij trenutno negativno vpliva na 100,000
hektarjev mednarodno pomembne močvirske vegetacije. Mokrišča so kot
življenjski prostor za ptice selivke izredno pomembna in njihova izguba ima
resne posledice za nesorazmerno število ogroženih vrst.

Pižmovke (Ondatra zibethicus) – po rodu iz Severne Amerike – je krznarska
industrija prav tako na veliko poselila. Ta pol-vodna vrsta lahko, kakor nutrije,
z izjedanjem vegetacije povzroči škodo na mokriščih. Ko je pižmovk veliko,
lahko to privede do dramatičnega zmanjšanja in sprememb za vodne rastline.
Pižmovke povzročajo občutne posledice na vegetaciji, kjerkoli so poseljene.

Rakun (Procyon lotor) in rakunasti pes (Nyctereutes procyonoides) sta še
dve tuji vrsti, prisotni v številnih državah kot neposredna posledica trgovine s
krznom. Rakunasti psi so plenilci, ki tekmujejo z rdečimi lisicami in jazbeci, in
ki ogrožajo populacije vodnih ptic in žab. Rakuni prežijo na avtohtone ptice in
lahko prenašajo steklino.

Medtem, ko trgovina s krznom s poseljevanjem teh ekološko škodljivih vrst še
naprej žanje sadove, pa so naravni ekosistemi zmeraj bolj okrnjeni, vrste pa
upadajo.

OGROŽENE ŽIVALSKE VRSTE

Krznarska industrija trdi, da ne uporablja kožuhov živali, ki pripadajo
ogroženim vrstam. Seveda jih ne, to bi bilo nezakonito. Pomembnejše, a
nezirečeno vprašanje pa je, zakaj so mnoge od teh vrst sploh ogrožene.
Krznarska industrija ima z intenzivnim izkoriščanjem veliko vlogo pri
potiskanju mnogih vrst na rob izumrtja, zaradi česar sedaj potrebujejo pravno
varstvo.

V razdelku “Izpust neavtohtonih vrst” smo opisali, kako trgovina s krznom
preseljuje vrste živali in s tem hudo posega v naravno ravnovesje ter ogroža
obstoj celih vrst. Vendar pa tega ne počne le posredno, preko izpusta
neavtohtonih vrst, temveč tudi neposredno.

V preteklosti je trgovina s krznom neusmiljeno izkoriščala populacije divjih
sesalcev in to počne še danes. Že v 16. stoletju so zaradi intenzivnega lova
populacije divjih živali v Zahodni Evropi tako upadle, da je lovljenje s pastmi
za trgovino s krznom postalo neekonomično. Ko so bile živali sistematično
lovljene in so “komercialno izumrle”, se je območje iskanja zdrave populacije
živali razširilo. Odkritje in okupacija Severne Amerike se je izkazala za
bonanzo za trgovino s krznom.

Konkurenca med zgodnji naseljenci je bil intenzivna in cele populacije
sesalcev so bile namenoma iztrebljene, da tekmeci ne bi imeli dobička od njih.

Populacija bobrov v Severni Ameriki je po prihodu trgovcev s krznom postala
močno osiromašena. Morske vidre in kožuhaste tjulnje so pripeljali na rob
izumrtja in morski mink je bil za vedno izgubljen.

Tudi falklandske lisice so izumrle zaradi trgovine s krznom.

Kožuhi činčil so bili tako zelo cenjeni, da je lov s pastmi povzročil upad
populacije činčil, kar pa je povečalo cene kožuhov in lovci so se še bolj
potrudili ujeti preostale posamezne živali. Nastavljanje pasti je bilo tako
intenzivno, da so mislili, da so činčile v naravi izumrle.

Modni trend nošnje krzna velikih mačk v 1960-ih je IUCN (Mednarodna zveza
za ohranjanje narave in naravnih virov) videla kot grožnjo za nadaljnji obstoj
teh vrst, še posebej leopardov in jaguarjev. Kljub opozorilom in priporočilom,
da se trgovanje s temi vrstami začasno ustavi, se je ubijanje nadaljevalo.
Celotni učinek trgovanja s kožami mačk morda nikoli ne bo znan, toda
gotovo je, da je večina tistih vrst mačk, ki jih je plenila trgovina s krznom, zdaj
ogroženih.

Zaskrbljenost zaradi vpliva, ki jo je trgovina s krznom imela na vrste divjih
mačk, je bil glavni razlog za razvoj Konvencije o mednarodni trgovini z
ogroženimi vrstami (CITES, Convention on International Trade in Endangered
Species).

A ko je najbolj donosna vrsta velikih mačk postala ogrožena in zato zaščitena
s strani CITES, so lovci svojo pozornost preprosto preusmerili na druge vrste.
Trgovina s kožami vrst kot je ozelot se je ponovno izredno povečala v poznih
1970-ih in zgodnjih 1980-ih letih, kar je vodilo k njihovi vključitvi na seznam
zaščitenih vrst v zgodnjih 1990-ih. Ko se je trgovanje s kožami manjših mačk
zmanjšalo zaradi upada populacije in prepovedi, so se trgovinski tokovi spet
premaknili, tokrat na rdečerjave, kanadske in evropske rise ter leopardje
mačke.

V tem primeru CITES ni storil veliko več kot le spremljal propad živalske
populacije, ogrožene zaradi trgovine s krznom.

Mačke pa niso edina skupina vrst, ki je v tem času utrpela močno izkoriščanje
s strani trgovine s krznom. Populacije velikih vider zdaj obstajajo le še na
odmaknjenih lokacijah in odkar so jih na veliko ubijali v 1960-ih letih, so
odsotne na mnogih prej naseljenih območij.

Mednarodno trgovino s krznom poganja denarna korist in gospodarske sile
v ozadju te trgovine se ne ozirajo na živali. Poleg tega, tudi kjer predpisi za
lov s pastmi obstajajo, so pogosto neučinkoviti. Tudi sezone lova so običajno
določene za čas, ko so kožuhi živali najboljše kakovosti in s tem prinesejo
največji dobiček.

V pasti, ki jih nastavljajo lovci, pa se ne ulovijo le ciljne živali. Že izguba
majhnega števila posameznikov iz populacije ogrožene ali prizadete vrste
zanjo predstavlja še dodaten pritisk in tveganje.

LOV NA KOPNEM

Vsako leto je za krzno v divjini pobitih na milijone lisic, kojotov, volkov,
rakunov, hrčkov, veveric, kun, jazbecev, tjulnjev, medvedov in ostalih živali.
Samo v ZDA letno s pastmi ujamejo vsaj 4 milijone živali; Kanada in Rusija
ne zaostajata veliko. Informacije o točnem številu in vrstah ujetih živali so
nejasne in jih države načeloma nočejo izdati.

Pasti živalim povzročajo nepopisno trpljenje. Drobijo jim kosti in trgajo kite,
žile, mišice in živce. Obnorele od strahu in grozljivih bolečin se živali na vso
moč poskušajo rešiti. Nekatere živali tudi več dni grizejo lastne ude, da bi
se osvobodile močnih čeljusti pasti. Druge se zaletavajo v stene živolovk in
skušajo pregristi mrežo, ki jim lomi zobe in jim poškoduje čeljusti. Ko se lovci
vrnejo k pastem, živali umirajo, ali pa so že umrle od izgube krvi, dehidracije,
gangrene, podhladitve, ali pa so jih pojedli plenilci. Če je žival ob vrnitvi lovca
še živa, jo ta pokonča tako, da se kožuh še dodatno ne poškoduje. Te metode
so brutalne; od lomljenja vratu ali hrbtenice do udarcev v glavo in obraz
in stanja na živali, dokler se ta ne zaduši. Sledeči odstavek se je pojavil v
dokumentu z naslovom ‘Get set to trap’ (Pripravite se na lov s pastmi), ki ga
je izdal Urad za ribe in divjad v Kaliforniji: “Dva primera dobrega orodja sta
težka, 45 – 60 cm dolga železna cev in ročaj sekire. Priporočamo, da žival
udarite dvakrat; prvič, da jo onesposobite, in drugič, da se onesvesti ali umre.
Nato z eno nogo stopite živali na glavo, z drugo pa na prsi in tako stojte več
minut, da bo žival zagotovo mrtva.” Ustrelitve se lovci navadno izogibajo, ker
naboji predstavljajo strošek in ker preluknjajo kožuh.

Pasti je več vrst. V Severni Ameriki zelo pogosta jeklena čeljustna past je tako
kruta, da je v EU prepovedana (uvoz krzna, ki prihaja od živali, ulovljenih na
ta način, pa ne!). Izgleda kot odprta čeljust in je zasnovana tako, da žival, ko
stopi vanjo, sproži močno vzmet in past se zapre; z močnimi jeklenimi zobmi
žival zgrabi za nogo s tako silo, da ji zdrobi kosti. Včasih živalim stisne tudi
telo ali glavo. Pasti so lahko tudi v obliki zanke, ki se žrtvi zažre v vrat in jo
zaduši, ko se poskuša rešiti, ali pa se zareže v telo žrtve in jo praktično skoraj
prereže na pol. Znani so primeri, ko žival v takem stanju trpi več dni. V zanko
ujeto samico jazbeca je na Škotskem našel nek zdravnik. Čeprav je imela
razparan trebuh, je bila še živa. Ko se je je zdravnik dotaknil, da bi ji pomagal,
mu je v roko padlo njeno še bijoče srce. Zanke so pogoste v Veliki Britaniji,
kjer se lokalne skupine za zaščito živali že dolgo borijo za prepoved teh pasti.

Slika: Smrt lisic v pasti – zanki(vir: http://news.bbc.co.uk/2/hi/uk_news/scotland/7735054.stm in http://www.wildlifeextra.com/resources/listimg/uk/uk_2010/snare_fox@body.JPG)

Spet druge pasti so nastavljene pod vodo, kjer lovijo pol-vodne živali, ki se v pasti utopijo. Nazadnje obstajajo tudi živolovke, mrežaste kletke z vratci na vzmet.Da bi trgovci s krznom utišali zavoljo krutih pasti zaskrbljeno javnost in se izognili prepovedim določenih vrst pasti, so zasnovali evfemistično poimenovano “raziskovanje humanih pasti”. En primer tega dela je eksperiment, s katerim so želeli ugotoviti, kako dolgo potrebujejo živali kot so bobri, minki in pižmovke, da se utopijo. Živali so zaprli v pasti in jih držali pod vodo, med tem pa opazovali, kako umirajo. Rezultati so bili zastrašujoči. “Povprečen” bober se muči 9 minut in pol, nekateri pa celo do 25 minut, preden jim preneha biti srce. Navkljub jasnim in grozljivim dokazom mučnega poskusa pa trgovci s krznom še zmeraj zagovarjajo, da je utopitev human način usmrtitve živali.Lovci se tudi na druge načine trudijo proti prepovedim svojega krutega početja. Na gladkih straneh publikacij, kot je na primer “American trapper”, ki izhaja šestkrat letno, objavljajo zgodbe o lovu, nasvete in oglase, pa tudi novice o svojih kampanjah obrambe lova pred nestrinjajočo se javnostjo. V reklamah (na primer za urin lisic, ki se uporablja kot vaba, da se lisica približa pasti) in zgodbah o lovskih uspehih se pojavljajo celo dvanajstletni otroci.Pasti ne izbirajo. Poleg živali, katerih kožuhov se želijo polastiti lovci, se v pasti ujamejo tudi drugih žrtve. Glede na to, da je vsako leto za kožuh ujetih na milijone živali, se tudi neciljne žrtve ujamejo v velikem številu. Na vsako žival, ki jo lovec želi ujeti, se “po nesreči” ujame še 10 drugih živali: orli, race, srne, domači ljubljenčki… Za te živali imajo lovci posebno ime: smeti.LOV NA TJULNJE Vsako leto v Kanadi množično pobijajo mladiče sedlastih tjulnjev. To je daleč največji letni masaker divjih sesalcev na svetu – preko 300,000 vsako leto. Kvota za 2012 je postavljena na 400,000. Ta številka ne vključuje odraslih tjulnjev, ki so ubiti, da ne “ovirajo” pokola, in tistih, ki jim smrtno ranjenim uspe pobegniti. Tarča so specifično mladiči ned 2. in 12. tednom starosti, se pravi, ko se jim je kožuh že obelil, niso pa še prvič zaplavali in še vedno sesajo materino mleko. Matere, ki želijo zaščititi svoje otroke, ustrelijo.


Lov na tjulnje

Lov se odvija v dveh fazah. Prva se začne v sredini marca v zalivu Svetega Lovrenca, druga pa v aprilu, na ledenih ploskvah vzhodno od Nove Fundlandije.
V zalivu Svetega Lovrenca se lovci s snežnimi sankami ali avtomobili
pripeljejo do skupin tjulnjev, kjer matere v večjih skupinah rojevajo in
skrbijo za svoje mladiče. Nadnje planejo z lesenimi kiji in hakapiki (kiji
z ostrim kovinskim kavljem), ali pa jih onesposobijo kar z brco v obraz.
Onesposobljene in poškodovane mladiče nagrmadijo na kup, kjer jih pustijo
čakati v agoniji, in se odpravijo iskati še več žrtev. Ob vrnitvi jim s kiji razbijejo
glave. Nekateri umrejo takoj, drugi počasi umirajo v bolečinah in jim krzno
odrejo, ko so še živi. Leta 2001 je neodvisna veterinarska zbornica izvedla
raziskavo, v kateri je ugotovila, da je 42% mladičev tjulnjev odrtih, ko so še
živi in pri zavesti. Ista raziskava je pokazala, da se 79% lovcev na tjulnje
ne drži (že tako skromnih) pravil lova. Žene jih le dobiček, saj so plačani po
številu kož in to je njihova edina motivacija.

V drugi fazi lova se metode pobijanja spremenijo. Lovci se tjulnjem na ledenih
ploskvah približajo z ledolomilci. Tjulnje streljajo ne glede na to, ali so v vodi
ali na kopnem. Merijo v glavo, da ne bi poškodovali kožuha. Ker pa so lovci
v čolnih, tjulnji pa na premikajočih se ledenih ploskvah, je veliko živali samo
ranjenih, ne pa tudi ubitih. Ranjeni tjulnji želijo pobegniti s skokom v vodo,
zato umrejo kasneje, v bolečinah in mukah. Tiste, ki niso pobegnili, s kavljem,
zabodenim skozi očesno votlino in čeljust, potegnejo na čoln, kjer jih odrejo,
pogosto še žive.

Pred lovci pa niso varne tudi druge vrste tjulnjev. Vsako leto za krzno umre
še na tisoče sivih in drugih tjulnjev. Ti so pogosto ustreljeni z malokalibrsko
puško, ki povzroči dolgotrajno in mučno umiranje. Večinoma so žrtve
noseče samice. Ko jih potegnejo na čolne, da bi jim odrli kožo, v šoku
pogosto spontano rodijo ali splavijo. Med udarci in vbodi z nožem mladiček
iz materinega telesa pade na palubo in mleko škropi iz materinega telesa.
Novorojeni tjulnji so ubiti ali pa živi vrženi čez krov na led, kjer umrejo od
poškodb in lakote.
Nekoliko starejše sirote glasno jočejo za materami in pogosto sledijo čolnu v
želji, da bi našle svoje starše.

LOV V SLOVENIJI

Tudi v Sloveniji je za krzno letno ubitih na desettisoče živali, predvsem lisic,
kun, jazbecev, svizcev, pižmovk, nutrij in polhov. Lovci svoje početje (in
zaslužek) upravičujejo z izrabljenimi izgovori o kontroli populacije (čeprav
rezultati bioloških raziskav jasno kažejo, kako škodljivo je to početje), a
sami priznavajo, da je lov v Sloveniji večinoma trofejnega značaja, se pravi,
uživanje v pregonu, mučenju in ubijanju živih bitij in razstavljanju delov teles
žrtev. Komentar menda ni potreben, ali ne?

 

Viri

http://www.respectforanimals.co.uk/facts-and-reports/trapping/2/

respectforanimals.co.uk/facts-and-reports/the-fur-trade-and-the-environment/113/

http://www.gan.ca

http://faada.org/causas-en-2-peleteria

http://www.saawinternational.org/harpsealhunt.htm

http://littlefishofthethames.blogspot.com/2012/02/trying-to-get-to-bottom-of-

candain-seal.html

http://www.wildlifetrustofindia.org/pictures/seal-hunt-ifaw.png

http://www.e-activist.com/ea-campaign/action.handleViewInBrowser.do?

ea.campaigner.email=9AZjSYjgIaJ4T0UOCW6o1qSy3fY%2Fl6hn2t8RM2eLS
cw=&broadcastId=15074&templateId=9624