Koristne informacije

Krzneni dodatki

Vsako leto je za krzno na svetu ubitih na desetine milijonov živali. Večina tega krzna se uporabi za krznene obrobe na plaščih in drugih oblačilih. S krznom obrobljenih oblačil pa ne najdemo samo v kolekcijah priznanih modnih kreatorjev, temveč tudi v povsem običajnih trgovinah z oblačili. Kot odgovor na zavrnitev nošnje krzna s strani potrošnikov v preteklem desetletju, si krznarska industrija prizadeva za vrnitev krzna s prodajo poceni krznenih obrob. S to marketinško strategijo računajo na mlade kupce, ki naj bi kupovali ta domnevno etično sprejemljiva in trendovska oblačila. Krznene obrobe so tako na plaščih, jaknah in jopah, pa tudi na škornjih, rokavicah, kapah, denarnicah in celo na copatih.

Takšni okraski na oblačilih pogosto niso označeni kot pravo krzno, zato se potrošniki ne zavedajo, kaj pravzaprav kupujejo, še posebej, če je oblačilo cenovno ugodno. Mnogi si tudi zmotno predstavljajo, da so krzneni okraski le “ostanki” pri proizvodnji krznenih plaščev. Resnica pa je, da je živali, ki jih gojijo in ubijajo prav za to vrsto industrije, celo več kot tistih, iz katerih izdelujejo cele plašče. 90% krzna lisic se uporabi za krznene obrobe. V ta namen pa ponekod živali lovijo tudi v divjini.

Za krznene obrobe se uporabljajo kožuhi lisic, minkov, činčil, rakunov, kojotov in zajcev. Zgodi pa tudi, da nič hudega sluteči potrošnik kupi oblačilo s krzneno obrobo iz kožuhov psov ali mačk, ki jih uvažajo iz Daljnega Vzhoda.

NE POZABITE

Krznene obrobe na oblačilih niso stranski produkti krznene industrije

Čeprav je oblačilo poceni, to nikakor ne pomeni, da je krzno umetno

Vsaj ena žival je umrla za krzneno obrobo ali okrasek

Za krznene obrobe se uporabljajo enako krute metode reje in umora kot za krznene plašče

Če na oznaki izrecno ni navedeno, da je krzno umetno, ga raje ne kupujmo.

Krzneni okraski, za katere trpi in umre na milijone živali vsako leto, so že sami po sebi povsem nepotrebni in etično nesprejemljivi dodatki.

Zakonodaja

Decembra 2000 je minister David Elliot Morley na seji britanskega parlamenta povedal
“Gojenje živali za krzno ni v skladu s pravo vrednostjo in spoštovanjem življenja živali. To je moralno vprašanje, ki presega okvire predpisov za ravnanje z živalmi na farmah. V 21. stoletju živali ne bi smele biti ubite zato, da trgamo kožo z njihovih teles. V moderni družbi se mora vlada zavezati k etičnim odločitvam in edino pravilno, kar lahko vlada naredi, je, da prepove rejo živalo za krzno.” (http://www.bornfreeusa.org/facts.php?p=372&more=1)

S tem se ne bi mogli bolj strinjati. In kaj zadržuje Slovenijo, da ne more sprejeti te nujne odločitve? Več evropskih držav je že sprejelo ukrepe, ki omejujejo in prepovedujejo vzrejo živali za krzno. Slovenski sosedi Avstrija in Hrvaška sta zakon o popolni prepovedi reje sprejeli že pred osmimi oziroma šestimi leti. V Veliki Britaniji so s prepovedjo pričeli že leta 2000. Švica, Švedska in Italija so poostrile predpise do take mere, da je reja nekaterih vrst živali (v primeru Švice vseh) postala neprofitabilna. Na Nizozemskem je prepovedana reja lisic (od leta 1995), činčil (od leta 1997) in minkov (od leta 2009), spremembo zakona, ki bo prepovedal rejo lisic, so sprejeli tudi že na Danskem.

Medtem, ko legislacija Evropske Unije posameznim državam članicam seveda dovoljuje strožje zakone oziroma prepoved reje živali za krzno, pa je sama zelo ohlapna in ne vsebuje nobenih specifičnih zahtev za ravnanje z živalmi – dejansko ta legislacija varuje le profit, ne pa kakršnihkoli omembe vrednih pravic živali.
Hkrati v ZDA ter na Kitajskem, državah z veliko farmami za krzno, ni popolnoma nobenih regulacij ali predpisov za rejo živali za krzno.

Da izdelek vsebuje sestavine živalskega izvora kot sta krzno ali usnje, je v Evropski uniji potrebno jasno označiti šele od maja 2012, vendar se bo z neoznačenimi izdelki smelo trgovati še do maja 2014.  Hkrati ta novi predpis ne zagotavlja označevanja vrste krzna in države porekla. Pasje in mačje krzno s Kitajske sta v Evropi zelo pogosta, vendar nista označena ali pa sta označena lažno. Ločevanje je mogoče z DNK testi, ki so pa dragi in se v praksi ne uporabljajo.

http://www.respectforanimals.co.uk/facts-and-reports/fur-farming/53/

http://www.hsi.org/world/europe/work/fur/facts/fur_farming_eu.html#7

http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/DNT/SETB/stari_pristop/tekstil

/Pojasnilo_v_zvezi_z_novo_Uredbo_o_tekstilnih_imenih_in_z_njim_povezanim_oznacevanjem.pdf

 

Kako ločiti pravo krzno od umetnega?

Preberite si prispevek, da ne boste storili napake, ki stane veliko življenj. Pomislimo samo, koliko živali je bilo potrebno ubiti za izdelavo le enega krznenega plašča (iz kož navedene vrste):

Za izdelavo krznenega plašča je potrebno ubiti:
12-15 risov
10-15 volkov ali kojotov
15-20 lisic
60-80 minkov
27-30 rakunov
10-12 bobrov
60-100 veveric
(vir: http://faada.org/causas-en-2-peleteria )

 

Kakšna je razlika med krznom in usnjem?

Prav nobene. Pujsi, krave, kamele, kače in druge živali si prav tako želijo svobode in življenja kot živali, rejene za krzno, prav tako čutijo in trpijo in prav tako nemoralno jih je ubijati. Po smrti živali koža, uporabljena za usnje, gre skozi enako strupen proces, kot koža, uporabljena za krzno, poleg gromozanskega onesnaževanja (reji živali pripisujejo 51% izpustov toplogrednih plinov na svetu) pa se za te živali porabi ogromne količine hrane, s katero bi nahranili vsaj 20 krat toliko ljudi (in ne, tu ne govorimo o travi).

Obstaja veliko etičnih in okolju prijaznih alternativ usnju. Oglejte si na primer tale video:

Ljudje pogosto menijo, da je usnje etično sprejemljivo, če je žival, od katere je prišlo, uporabljena za meso. Za preživetje ne potrebujemo ne usnja ne mesa in enega škodljivega početja ne moremo upravičevati z drugim. Usnje tudi ni stranski produkt, temveč najpomembnejši koprodukt mesoreje. V nekaterih primerih – recimo v Indiji, ki je med največjimi izvoznicami usnja, živali dejansko ubijajo za usnje in ne meso. Problematika usnja je podrobno razložena na http://www.veganstvo.net/ali-ves/usnje/ .

 

Nošnja starega ali podedovanega krzna

Najsi ste kupili krzno iz druge roke ali pa ga prejeli kot darilo, to ne spremeni dejstva, da je bilo strgano s telesa živali, pa četudi več deset let nazaj. Kot tako nosi isto nesprejemljivo sporočilo, kot vsako drugo krzno: da je dopustno lomiti ude živali v pasteh, jim stati na glavi, jih zapirati v kletke, jih utapljati ali ubijati s plinom in analnimi elektrošoki – zavoljo nečimrnosti. Če ste že radi kosmato oblečeni, posežite po umetnem krznu, ki ne povzroča trpljenja in bo bolj prizanesljivo tako do vaše denarnice kot do vaše vesti.

Ali prepoved reje živali za krzno ne pomeni izgube službe za mnogo ljudi?

Največja prednost ljudi je naša prilagodljivost. Ljudje lahko spremenijo svoj način življenja. Upravičevanje krutosti ker ohranja delovna mesta, ni sprejemljivo. Na tisoče otrok povsem svetu izkoriščajo za poceni delovno silo; ali je to početje potrebno vzdrževati, da njihovi zaposlovalci ne izgubijo službe? Ali je človeštvo naredilo napako, ko je prepovedalo sužnjelastništvo in so lastniki plantaž izgubili brezplačno delovno silo?
Prodajalci krzna in modni oblikovalci lahko prodajajo in šivajo umetno krzno, predelovalci lahko posežejo po proizvodnji živalim in naravi prijaznih tkanin, farmerji pa namesto živali gojijo rastline, uporabne v tekstilni industriji.
Nizozemska je bila tretja največja svetovna “proizvajalka” kož minkov, pa je to ni ustavilo pri prepovedi reje minkov. Tudi v Veliki Britaniji in drugih državah, kjer je reja živali za krzno prepovedana, so ljudje, ki so se s tem preživljali, posegli po drugi panogi in enostavno izkoristili nišo, ki se je na trgu ustvarila z odpravo krznarskih farm.

 

Čopiči in krtače

Morda se še niste zavzeli, a krznarska industrija je prisotna tudi v kozmetičnih krogih. Čopiči za nanašanje ličil so pogosto narejeni iz dlake veveric, minkov, kun, konj (včasih nosijo oznako ‘poni’ ali ‘kamela’) in koz. Čopiči za britje ter ščetine v nekaterih krtačah za lase so pogosto iz dlake jazbecev. Tudi umetniški ter pleskarski čopiči so pogosto iz živalske dlake.
Predvsem veverice, kune, minki in jazbeci, katerih dlake se uporabljajo za čopiče in krtače, so žrtve krute krznarske industrije, bodisi na farmah ali v pasteh lovcev. Koze so za svojo dlako strižene kakor ovce; delavci, ki jih strižejo, so navadno plačani po količini in pri delu hitijo ter živali ob tem  pogosto resno poškodujejo. Čopiči, tudi tisti, izdelani za najprestižnejše znamke, so navadno izdelani v državah, kjer je le malo ali pa sploh nobenih predpisov za ravnanje z živalmi.

Ali res potrebujemo čopiče iz živalske dlake, ki so polni mrtvih kožnih celic, bakterij in kemikalij, za katere so morale trpeti živali? Na srečo obstaja veliko (in zmeraj več) kvalitetnih sintetičnih čopičev! Ti so živalim prijazni, hipoalergenski in primerni tudi za občutljivo kožo, enostavno jih je čistiti in lažje uporabljati. Poskrbite, da so taki tudi vaši, če pa vaša najljubša kozmetična znamka prodaja čopiče, za katere ne navaja vira ščetin oziroma so le-te živalske, jo prijazno kontaktirajte in prosite, naj uporabljajo taklon in druge kvalitetne sintetične materiale.

Vira:

http://www.peta.org/living/beauty-and-personal-care/synthetic-make-up-brushes.aspx

http://www.onegreenplanet.org/lifestyle/5-reasons-to-use-vegan-makeup-brushes/

 

KAJ LAHKO NAREDITE SAMI?

• Ne kupujte krznenih izdelkov. Ne kupujte izdelkov, za katere niste prepričani, ali je krzno pravo ali umetno.

• Povejte ali pišite lastnikom trgovin ali blagovnih znamk in jim prijazno sporočite, kakšno je vaše mnenje o krznu.

• Napišite pismo bralcev, opozorite novinarje in inšpektorje, če naletite na zavajajoče označevanje izdelkov.

• Osveščajte o resnici o krznu svoje prijatelje in družinske člane.

• Širite sporočilo, delite letake…

• Podpišite peticijo za Slovenijo brez krzna.